Bulimija, spolna zloraba in individualna psihoterapija

Po neštetih spodletelih poskusih, da bi prevzela kontrolo nad prehranjevanjem v svoje roke sem se končno odločila za individualno psihoterapijo. Izmučena od nenehnega boja s hrano, do katere nisem imela prav nobenega odnosa, že od svojega 12. leta dalje, danes pa jih imam 26.  Ves ta čas pa mi niti na misel ni prišlo, da bi o teh svojih težavah spregovorila, saj se mi je najprej zdelo, da gre le za trenutno nemoč, ki pa jo že bom enkrat premagala. Upanje na to mi je dajalo tudi dejstvo, da so se moji napadi pretiranega prehranjevanja na začetku pojavljali le občasno – pred večjimi stresnimi dogodki, kot so šolski testi in spraševanja. Takrat mi je zavora popustila in pojedla sem preveč. Kilogrami so se začeli nabirati, z njimi pa tudi moja slaba vest. Na začetku sem to reševala tako, da sem bila naslednjih nekaj dni telesno bolj aktivna ali pa kakšen dan sploh nisem jedla. Vse zamujeno sem v naslednjih dneh bogato nadoknadila s pretiranim vnosom jedi, največkrat sladkarijami in to do mere, da me je vse tiščalo

Zaradi neznosnega tiščanja in slabe vesti sem se odpravila v kopalnico in si prvič dala prst v usta. Takrat se še nisem zavedala kako globoko sem se že pogreznila v spiralo zasvojenosti. Odkrila sem način kako lahko vase zbašem ogromne količine prepovedanih jedi, se ob tem potolažim in še ohranim svojo idealno postavo (ki mora biti vsaj takšna kot jo prikazujejo obcestni panoji). Sčasoma sem šla tako daleč, da sem že odkrila katero hrano moram pojesti, v kakšnem zaporedju, koliko in kakšno tekočino spiti čez vse to, da bo »postopk« stekel lažje. Sčasoma tudi prst ni bil več potreben, samo »ta prava hrana« in preklopka se je že kar sama dvignila…Za to, seveda skrito početje mi je šlo vedno več časa – tako, da mi ga je pričelo zmanjkovati za vse drugo, predvsem pa za soočenje same s seboj, saj sem se vedno, ko mi je bilo težko, ko se mi je zgodilo nekaj nesprejemljivega potolažila s hrano. To sem spoznala šele na individualni psihoterapiji, kjer sva s terapevtko pogledali, v kakšni družini sem odraščala. Šele takrat sem spoznala, da sem nadomeščala čustvenega partnerja tako mami kot očetu, vame so se naselila nesprejemljiva občutja iz njunega odnosa, sčasoma pa sem si ozavestila tudi spolno zlorabo, ki sem jo s strani očeta doživela v otroštvu. Vsa nesprejemljiva telesna počutja-sram, gnus, jezo, krivdo, nemoč, lastno neprimernost, ki sem jih doživljala ob očetu (in njegovem odnosu do mame) sem nezavedno potlačila in se »umirjala« s hrano.

Ker nisem cenila svojega telesa, ga niso tudi moji partnerji, ki so ga samo izkoriščali in puščali še bolj umazanega…Šele v terapevtskem procesu, ko sem se srečala s seboj kot majhno punčko, se je nekaj premaknilo, šele zdaj sem lahko zlorabo, ki se mi je zgodila umestila tja, kamor sodi in končno dobila sebe in svobodo nazaj, moj odnos do hrane pa se je spremenil kot posledica, kot stranski učinek. Ker vem, kako težko mi je bilo v tem začaranem krogu in ker tudi meni še vedno pomaga, če o tem govorim, pišem, razmišljam, sem se odločila, da to napišem tudi drugim, ki se morda soočate z enakimi težavami. Zelo vam priporočam odkrivanje teh dogodkov, čutenj, za katere smo mislili, da jih uspešno skrivamo pred seboj, a nas je nanje opozarjalo telo. Meni je ob tem zelo pomagala psihoterapevtka Darinka Kavčič, Pogled vase, terapevtski center za posameznika, družino in par.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *